Kaj je to kognitivno vedenjska psihoterapija?

Kognitivno vedenjska psihoterapija (v nadaljevanju KVT) je klinično in raziskovalno podprta vrsta psihoterapevtskega zdravljenja.

V zadnjem času je postala ena od najpomembnejših psiholoških metod zdravljenja različnih psihičnih težav:

• depresije
• paničnih napadov
• socialne anksioznosti
• različnih fobij
• obsesivno kompulzivne motnje
• postravmatske stresne motnje
• težav v medosebnih odnosih
• motenj hranjenja
• težav z obvladovanjem jeze
• težav pri reševanju različnih življenjskih problemov
• sramežljivosti

Učinkovita je za izboljšanje

• samopodobe
• komunikacije
• socialnih veščin
• asertivnosti (sposobnosti odločanja)

KVT je kombinacija dveh psihoterapevtskih pristopov in sicer vedenjske in kognitivne psihoterapije.

Vedenjska psihoterapija nam pomaga razumeti povezavo med različnimi situacijami, ki sprožajo v nas neprijetne občutke in našimi reakcijami v teh situacijah. Med te reakcije sodijo različna čustva kot so strah, depresivnost, jeza ter različne oblike obrambno naravnanega in neustreznega vedenja. Uči nas, kako umirjati svoje telo, da bi lahko jasneje mislili in se lažje odločali.

Kako poteka kognitivna terapija?

• Kognitivna terapija je relativno kratka in časovno omejena oblika psihoterapije. Srečanja potekajo v začetku tedensko, nato se presledki daljšajo. Običajno trajanje je od 10 do 15 seans.
• Dober terapevtski odnos je pogoj. V tej psihoterapiji terapevt uči klienta, da postane sam sebi psihoterapevt. Psihoterapija je sodelovanje klienta in terapevta, klient ima aktivno vlogo. Gre za aktivno sodelovanje obeh, klient se nauči določenih tehnik, da si bo znal v bodoče sam pomagat.
• Terapevtske seanse so v skupnem dogovoru natančno opredeljene.
• Predpogoj je klientova pripravljenost za spremembe.
• Način pogovora je takšen, da klient sam dela zaključke in interpretacije, razrešuje različne dileme.
• Usmerjeni so v reševanje sedanjih težav (»tukaj in sedaj«), upoštevamo pa vpliv preteklih izkušenj in prirojenih dejavnikov.
• Klient opravlja po dogovoru s terapevtom »domače naloge«. Z njimi poskuša v svojem vsakodnevnem življenju preizkušati naučene tehnike. Uči se beležiti svoje misli, vodi dnevnik svojih aktivnosti, izvaja različne eksperimente, se uči sprostitvenih tehnik... Vse to z namenom spodbujanja klientove aktivnosti in dela na sebi tudi izven psihoterapevtskih seans.
• V začetku psihoterapije se terapevt in klient skupaj dogovorita, kateri so klientovi prednostni problemi,  na osnovi teh pa se postavijo terapevtski cilji. Potek psihoterapije je tako odvisen od vrste problemov, ki jih klienti imajo.

Kognitivna psihoterapija

nam pomaga razumeti povezanost med našimi mislimi (Katere misli so mi šinile v tem trenutku skozi glavo?), čustvi (Kako se počutim?), vedenjem in odzivi našega telesa (Kakšni so telesni znaki?).

Osnovna ideja kognitivne psihoterapije je, da igrajo miselni procesi najpomembnejšo vlogo pri nastanku in vzdrževanju psihičnih motenj. V kognitivni psihoterapiji skušamo z različnimi terapevtskimi tehnikami vplivati na naše misli, da bi dosegli spremembo v čustvenem doživljanju in vedenju. Najprej se učimo misli prepoznati, nato pa jih spreminjati in nadomeščati z realnejšimi in bolj funkcionalnimi mislimi. Prepoznavanje poteka tako, da si misli zapisujemo ter v njih iščemo tipične napake. Najpogostejše so vse ali nič mišljenje, negativno napovedovanje prihodnosti, izključevanje pozitivnega in poveličevanje negativnega, branje misli, posploševanje, tunelsko gledanje, formulacija z »moral bi«. V ozadju enostavnejših misli, ki jim rečemo negativne avtomatske misli, ležijo bolj trdna in na osnovi preteklih izkušenj grajena pravila in prepričanja o nas samih in ljudeh, ki nas obkrožajo. Tudi ta celovito obravnavamo in spreminjamo tekom psihoterapije. 

Če združimo oba pristopa lahko rečemo, da nas kognitivno vedenjska psihoterapija opremi z učinkovitimi orodji za obvladovanje naših težav, s čimer dosežemo večjo uspešnost na različnih področjih življenja.